Aleksander Bassin o Artiti 2011

 

LIKOVNI KOLONIJI NA POT

Artita, ki letos ob svoji kar častitljivi desetletnici združuje umetniške udeležence iz kar sedmih kulturnih prostorov, je seveda že zdavnaj prešla iz tradicionalnega in pri nas v Piranu po izvirnosti tudi prvega enodnevnega ex-tempore srečanja, na višjo stopnjo medsebojnega dialoga: med umetnikom in zanj novim prostorom, »obremenjenim« z intimizmom obmorske odprtosti in barvitosti po eni strani, in dialoga med posameznimi udeleženci, ki prinašajo s seboj spet sebi lastne duhovne razsežnosti. Do katere mere je mogoče in vredno v kratkem, večdnevnem delovnem srečanju preseči konvencionalni umik v ustvarjalno zasebnost ? Na to vprašanje bodo znali – o tem smo lahko trdno prepričani –odgovoriti umetniki sami: želimo si, da bi se posledice vzpostavljenega dialoga na različnih možnih in nemožnih stopnjah, odrazile v pozitivnem odzvenu, ki naj tudi dandanes kljubuje poenoteni, globalizirani duhovni zastrtosti in brezosebni anemičnosti.

Zaradi letošnjega jubilejnega srečanja se velja za hip ozreti nazaj tja do leta 2002. Ne samo zaradi števila vabljenih umetnikov, ki je do danes že preseglo število sto, temveč zaradi specifike danega, še za starožitnost občutljivega, hkrati pa v sodobni čas in umetnost odprtega prostora, v katerem se je kolonija odvijala. Kolonija, ki se je iz začetne pobude samo slovenskim udeležencem odprla že takoj naslednje leto bližnjima italijanskemu in avstrijskemu prostoru ob nanovo oblikovani naši nekdanji skupni državi; kolonija, katera vabila so našla vedno pozitiven odziv pri vidnih imenih brez ozira na generacijske razlike, še posebej ob slikarjih tudi med kiparji in fotografi; in končno-kolonija, ki vabi umetnike brez ozira na stilne opredelitve in ki ji njihove tako zrele kot nadebudne osebnosti nenehno zvišujejo izrazno kvaliteto.

Morda si ob koncu zastavimo še vprašanje-čemu služijo ta odprta delovna srečanja umetnikov iz različnih prostorov? Je njihov umetniški dialog pristen, ker izvira iz njihove oblikovane umetniške zasebnosti, hkrati pa zna prisluhniti, se odpreti navzven-tako drugim umetniškim udeležencem kot tudi strokovni ter širši javnosti? Mnenja sem, da je prav današnji čas tisti, ki zmore tako zastavljen dialog- in da je treba na omenjeno vprašanje zapisati odgovor DA prav z veliko začetnico.

Aleksander Bassin
muzejski svetnik

 

Drugi umetniki